Zgodovina društva

1925: začetek radia v naših krajih

Ko so v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja v okolici naših krajev pričeli delovati prvi radiodifuzni odajniki (Gradec/Graz – 1925, Zagreb – 1926, Ljubljana – 1928), se je pričelo pojavljati tudi zanimanje za radijsko tehniko. Pričele so se pojavljati prve knjige, ki so radio poskušale približati malemu človeku. Ena takih je znamenita knjiga Zmagoslava Pipana “Kako smo delali radio”. In tako je tudi na Ptujskem kmalu pričelo delovati nekaj zanesenjakov – amaterjev, ki so kot samouki v izreno skromnih razmerah izdelovali različne radijske detektorje in sprejemnike, pojavile pa so se tudi prvi obrtne radiotehnične delavnice. Organizirano radioamaterstvo na Ptuju se je pričelo takoj po II. svetovni vojni. Upokojeni profesor, gospod Štefan Požlep, dipl. inž., eden od prvih ptujskih radioamaterjev in veliki ljubitelj radiotehnike, pa je o težavnih začetkih zapisal:

Organizirano radioamaterstvo na Ptuju v letih po II. Svetovni vojni

“Takratne razmere je označevalo splošno pomanjkanje vsega: hrane, obleke in obutve, vseh vrst tehničnih izdelkov, zdravil, in še bi lahko naštevali v nedogled. Preskrba z osnovnimi življenjskimi potrebščinami – hrano, obleko in obutvijo, je bila racionirana, nakup je bil možen le z boni in nakaznicami. Tehnično blago pa se je le izjemoma pojavljalo v trgovinah in je bilo takoj razgrabljeno. Imeti kolo je pomenilo več kot v današnjih časih dober avto, telefonske mreže v današnjem pomenu besede ni bilo in redkim uporabnikom telefonom – uradi, politične organizacije in podobno – so zvezo posredovale telefonistke v ročnih telefonskih centralah. Radijski sprejemniki so bili prava redkost. V glavnem so izvirali iz nemške medvojne proizvodnje; znani so bili kot »ljudski sprejemniki« (Volksempfänger) in so po svoji zasnovi omogočali le sprejem močnejših lokalnih postaj. Opremljeni so bili z elektronkami serije U, po izvedbi pa so bili direktni sprejemniki, torej ne heterodini. Tu in tam se je našel tudi sprejemnik iz časa pred začetkom vojne. Za medvojna in povojna leta je bil značilen hiter napredek znanosti in tehnike. Za vojaške potrebe so razvili radar in nove radiokomunikacijske sisteme, začel se je razvoj raketne tehnike in radijskega vodenja, letalstvo je že v času vojne doseglo nesluten razvoj. Elektronika, ki je bila med vojno osnova in hrbtenica vojskovanja, se je po vojni usmerila v razvoj in proizvodnjo za civilne potrebe. Nastajale so vedno bolj izpopolnjene serije elektronk, pričel se je razvoj tranzistorja, nastajali so zametki prvih elektronskih računalnikov. Poročila o teh dosežkih so preko sicer redkih medijev, to so bili časopisi in radijske novice, prihajala tudi do nas in predvsem pri pripadnikih mlade generacije vzbujala zanimanje za znanost in tehniko. V sklopu krovne organizacije, to je bila »ljudska tehnika«, so se začeli organizirati različni klubi – radioamaterski, modelarski in številni drugi.

1946: na Ptuju ustanovijo Radioamaterski klub

Ptujski radioamaterski klub smo mladi navdušenci, v glavnem smo bili gimnazijci, ustanovili leta 1946. Ne spomnim se točnega števila članov, mislim, da nas je bilo nekaj manj kot dvajset. Vsi smo bili popolni začetniki, saj je naše znanje izviralo iz učnih vsebin gimnazijske fizike, pri mlajših članih pa ga sploh ni bilo. Zato smo poskušali pridobiti nekaj osnovnega znanja in v ta namen zbirali ustrezno literaturo, ki pa je bila zelo redka in težko dosegljiva; v glavnem so bile to poljudno pisane knjige iz predvojnih časov, vsebinsko pa niso segale preko navodil in opisov detektorja ali kakega enocevnika. Imeli pa smo srečo s predavateljem: na gimnaziji se je pojavil mlad fant, Lojze Dvoržak, ki je imel, vsaj za naše pojme, bogato radiotehnično znanje in tudi praktične izkušnje. Ne vem zanesljivo, mislim pa, da je med vojno delal v nekem vojaškem servisu za vzdrževanje radijske opreme, po demobilizaciji pa se je vpisal na gimnazijo in postal član našega Radioamaterskega kluba. Zadolžen je bil za vodenje tečajev in izobraževanje. Kako leto pozneje, mislim, da je bilo to leta 1947, so se že pojavile prve radioamaterske revije, izhajale so kot mesečniki v Beogradu in Zagrebu. Bile so bogat vir znanja in informatorji o napredku radiotehnike in elektronike. Radioamatersko izobraževanje je doseglo prelomnico v letu 1948, ko je v hrvatskem prevodu izšla trilogija nemškega avtorja Dr. Walterja Daudta, z naslovom »Radiotehnika«. Založila jo je Radijska postaja Zagreb. Prvi del obravnava fizikalne osnove radiotehnike, drugi del uporabo elektronk v sprejemnikih, ojačevalnikih in oddajnikih, tretji del pa osnove elektroakustike, merilne radiotehnike in tehnike odpravljanja motenj. Čeprav namenjena amaterjem, je trilogija pisana na visokem strokovnem nivoju, za amaterje pa ji posebno vrednost dajejo priložene naloge z rešitvami. Mislim, da ima ta trilogijo visoko izobraževalno vrednost še danes in jo toplo priporočam predvsem začetnikom na področju radioamaterstva. Knjige se verjetno še lahko dobijo pri kakem starejšem radioamaterju ali v študijski knjižnici. Največji problem je bilo praktično delo in realizacija različnih tudi zelo skromnih projektov. Material za izdelavo sprejemnikov se je dalo včasih nabaviti od zbiralcev materiala iz padlih oziroma sestreljenih zavezniških letal, največkrat so to bile ameriške leteče trdnjave. Iz takega vira se je dalo dobiti elektronke, pogosto jeklenke serije 12, bakreno lak žico, kakšna siferit jedra za navijanje tuljav, vijake (colske!), dele radarskih sklopov in drug drobiž, ki je bil večkrat popolnoma neuporaben. Najbolj problematični so bili mrežni in izhodni transformatorji, ki smo jih na stara jedra navijali kar sami in to največkrat z lak žico, ki smo jo s teh istih jeder najprej odvili. Kdor se je lotil izdelave mrežnega sprejemnika, se je srečal s problemov nabave elektrolitskih kondenzatorjev za glajenje usmerjene napetosti. Redki radioservisi so se oskrbovali iz uvoza, ki pa je bil za navadne smrtnike nedosegljiv. Potovanja v inozemstvo niso bila mogoča, le z veliko sreče se je našel nekdo, ki je tja potoval po službeni dolžnosti. Eden takih je bil nekdanji sošolec mojega starejšega brata. Prinesel mi je in me osrečil z elektrolitoma 8 uF/250 V, za katera pa sem ugotovil, da sta MP (metal papir) kondenzatorja spoštljivih razsežnosti, premera 4 cm in višine 16 cm!

Kratko delovanje Radioamaterskega kluba in njegov konec

Praktično delo se je osredotočalo izključno na sprejemno tehniko, oddajniki so bil tabu, licence za delo z njimi pa domena politično zanesljivih in preverjenih kadrov, največkrat so to bili pripadniki vojske, policije in podobnih ustanov. Razmere na tem področju so se nekoliko liberalizirale šele v 50-ih letih, vendar je tudi po tem ostal politični kriterij najpomembnejši. Ko se je v začetku 50-ih let uveljavila UKV tehnika tudi na področju radioamaterstva, so postale licence za delo s primopredajniki dostopnejše. Kljub pomanjkanju ustreznega materiala nam je uspelo izdelati NF ojačevalnik razmeroma velike izhodne moči, točne vrednosti se ne spomnim, vem pa, da je imel na izhodu dve protitaktno vezani izhodni elektronki 6L6. Ker so bili ojačevalniki redkost, so nas organizatorji različnih prireditev večkrat zaprosili, da jim organiziramo ozvočenje. Ena od takšnih akcij je bilo ozvočenje zabavne prireditve v dvorani TGA v Kidričevem. Na ta način smo pridobili nekaj nujno potrebnih sredstev za nabavo osnovnih merilnih instrumentov. Tečaji in praktično delo je potekalo v prostorih, ki so nam jih dodelili v Prešernovi ulici. Z naročilnico občinskega funkcionarja smo v Mestnih obrtnih delavnicah naročili izdelavo osnovnega pohištva – nekaj miz, stolov in omar, ne vem pa, kdo je izdelano in dobavljeno pohištvo tudi plačal. Klub ni imel za to potrebnih sredstev, zato se na dospele račune nismo kaj dosti ozirali in končno jih je verjetno plačal izdajatelj naročilnice.

Z odhodom starejših članov na študij v Ljubljano je delo v klubu počasi zamiralo in končno docela zamrlo. Kolikor mi je znano, je klub nekaj let “miroval”. Sam se, letom navkljub, še vedno aktivno ukvarjam z elektroniko, ki je bila moj poklic, le da področje mojega zanimanja ni več radiotehnika, pač pa medicinska elektronika. Prepričan sem, da je študij in poklicno ukvarjanje z elektroniko čisto na vrhu seznama najperspektivnejših poklicev.”

1954: ustanovitev novega radioamaterskega društva

Leta 1954 je začel delovati iniciativni odbor za ponovno oživitev radioamaterstva. Predsedoval mu je Lojze Nadižar – YU3BL, ki je že imel izpit za radiooperaterja 2. razreda. Telegrafist je postal že med vojno in je kot radiotelegrafist deloval v Cankarjevi brigadi. Na ustanovnem občnem zboru Rado-amaterskega društva 6. julija 1954 je bil Lojze izvoljen za predsednika društva. Ostali člani upravnega odbora so bili: Mihael Gobec, Branko Kramberger, prof. Slavko Bolta, Rade Kevič in Živko Milivojević. Društvo je ob ustanovitvi štelo 18 članov. Že pred tem so uredili društvene prostore v Prešernovi 16.

Zanimivo je, kateri so bili prvi cilji, ki so si jih zadali:

  • v društvo pritegniti čim večje število ljubiteljev radio in elektrotehnike
  • na predlog Petra Šegule (bil je znani avtomehanik na Ptuju) so sprejeli sklep, da se prostor čim hitreje opremi v delavnico oz. učilnico. Sam je ob tej priložnosti prispeval volt-meter!
  • treba je takoj pričeti s tečaji radiotehnike: v tečaje pritegniti predvsem mladino istočasno naj se prične tudi radiotelegrafski tečaj.
  • ker je med člani precej vezistov, eden pa že ima 2. operatorsko klaso, so podane možnosti za ustanovitev sprejemno-oddajne sekcije. V ta namen je treba zbrati sredstva za izgradnjo sprejemno-oddajne postaje
  • društvo in člani naj se naročijo na strokovno revijo “Radioamater”.

Društvo je že prvo leto obstoja naraslo na 50 članov: “A” tečaj elektro in radiotehnike je obiskovalo 37 , uspešno pa končalo 19 tečajnikov. Z nadaljevanjem “B” tečaja pa ni bilo nič. Društveni prostor namreč ni imel dimnika, zato je delo preko zime zamrlo. Da bi dobili drugi prostor, se ni smelo niti pomisliti. Prve tečaje za začetnike sta vodila profesor fizike na ptujski gimnaziji Slavko Bolta in Branko Kramberger, ki je bil po poklicu elektrotehnik. Zgradili so prve detektorje in enocevne sprejemnike. Težko je opisati , kakšno navdušenje je to takrat pomenilo za udeležence. Žal pa je prof. Bolta leta 1959 resno zbolel in se delu v radioklubu ni mogel več posvečati.

1955: ustanovitev sprejemno-oddajne sekcije in prvi klicni znak YU3DJK

Sprejemno-oddajna sekcija v društvu je začela delovati v začetku leta 1955. Začetek dela je omogočila uprava Mestnega muzeja Ptuj s tem, da je brezplačno odstopila prostor v prvem nadstropju tega (zahodnega) grajskega stolpa. Stolp je bil v zelo slabem stanju in brez električne napeljave. S skromnimi sredstvi in lastnim delom je društvo prostor uredilo in za silo opremilo. Pri tem nam je veliko pomagalo podjetje Elektro Ptuj (takrat DES), ki je v stolp brezplačno napeljalo elektriko.

Po zaslugi predsednika Lojzeta Nadižarja, ki je osnovani sekciji posodil svoj trofejni sprejemnik in doma izdelani oddajnik, so v januarju 1955 šli v svet prvi klici radioamaterjev iz Ptuja. Zveza radioamaterjev Slovenije je naši sekciji dodelila klicni znak YU3DJK, ki ga v obliki S59DJK uporabljamo še danes. (YU je pomenilo Jugoslavija, številka 3 – Slovenija, DJK pa znak kluba; danes pa pomeni S5- država Slovenija, številka 9 radioklub, dodatek DJK pa je ostal enak). V začetku je v sekciji delovalo 7 članov – operaterjev. Včasih je bila taka gneča, da so čakali v vrsti, da predhodnik neha z delom. Najbolj vneta sta bila Miha Gobec – Miško in Alojz Poljanšek, poleg njiju pa seveda tudi drugi. V prvem letu delovanja je bilo vzpostavljenih preko 25.000 zvez z radioamaterji po Jugoslaviji, Evropi in svetu. Takratno delo na amaterskih frekvencah je bilo bistveno drugačno kot danes. Radioamaterjev v Jugoslaviji je bilo sorazmerno malo. Na vsak klic iz naše sekcije se je odzvalo na desetine radioamaterjev iz Evrope. Ob dobrih pogojih, posebno ponoči, ko se radijski valovi nizkih frekvenc bolje in dalje širijo, pa so bile vzpostavljene številne zveze tudi z drugimi kontinenti (Nadižarjev oddajnik je bil zgrajen samo za nižje frekvence 3,5, 7 in 14 MHz). Poljanšku je uspelo vzpostaviti prvo zvezo z Ameriko. Vsi, ki so sedeli okoli njega, prvi trenutek niso mogli verjeti, da je to mogoče. Posebno so bili presenečeni, ko je radioamater iz ZDA odtipkal, da je slišnost dobra. Naš oddajnik je namreč imel 50 W izhodne moči, Američan pa je delal s 1.000 W.

1955: radiotelegrafski tečaj in prvi osebni klicni znaki

Že v letu 1955 je bil končan radio telegrafski tečaj. Sekcija je narasla na 17 članov, od katerih je bilo 10 pripravnikov, ki so lahko delali le s klubskim znakom, 7 pa je že imelo izpit za radioamaterja 3. razreda. To je omogočalo, da so dobili osebne klicne znake:

  • Mihael Gobec – YU3MD
  • Alojz Poljanšek – YU3MI
  • Stane Žagar – YU3NC
  • Franc Konda – YU3NE
  • Franc Galun – YU3QI
  • Franc Cetl – YU3VU

Razen Staneta, ki se z radioamaterskvom ne ukvarja več, so vsi ostali na žalost že pokojni oz. po radioamatersko -Silent Key. Njihov telegrafski taster je namreč za vedno onemel.

Nagli razvoj v šestdesetih in sedemdesetih letih

Društvo se je okoli leta 1964 preimenovalo v Radioklub Ptuj. Večni problem za uspešno delovanje kluba so bili klubski prostori in finančna sredstva. Večna naloga je bila pritegnitev novih članov, predvsem mladine. Vendar je v prvih 10 letih obstoja uspešno zaključilo tečaje radio in elektrotehnike preko 140, radiotelegrafske tečaje pa 20 članov. Uspešno je delovala tudi sprejemno – oddajna sekcija, osvojene so bile prve domače in mednarodne radioamaterske diplome.

Naslednjih 10 let je bilo klubsko življenje razgibano in plodno. V številnih tečajih v klubu ali pri Zvezi radioamaterjev Slovenije so bili vzgojeni novi radio operatorji in konstruktorji, začelo se je z delom tudi na UKV področju. Tako je klub ob 20 letnici štel 109 članov, od tega je bilo 42 članov tretjega, 13 članov drugega in trije člani prvega razreda. Redki radioklubi v Jugoslaviji so bili tako močni. V okviru kluba so bile ustanovljene nove sekcije v Kidričevem (1967, YU3DEU) in Cirkulanah (1968, YU3DDR). Poizkusili so tudi v Središču, kjer pa je delo pozneje nadaljeval novoustanovljeni Radioklub Ormož.

Razvoj tehnike je v 20 letih močno napredoval. Okoli leta 1970 je bilo možno že uvoziti nove, sodobne, tovarniško narejene radioamaterske sprejemno-oddajne postaje. Tako smo imeli v klubu in posamezniki že 10 postaj, ki so omogočale kvalitetno delo v telegrafiji, v telefoniji pa tudi v naprednem SSB načinu. Delo je postalo zelo živahno. Gradili smo kakovostne rotirajoče KV antene in sodelovali v vsakoletnih domačih in mednarodnih tekmovanjih, kjer smo dosegali solidne rezultate in uvrstitve.

Problem ustreznih prostorov za delo sekcije je bil še vedno prisoten. V velikem prostoru grajskega stolpa smo postavili leseno kabino, ki jo je bilo možno delno ogrevati z električno pečico. Tako je bilo možno delati tudi pozimi, ko – kot radioamaterji vemo – najlepše in najdlje “letijo” radijski valovi iz anten naših oddajnikov.

Prva obnova prostorov sprejemno-oddajne sekcije in selitev v pritličje

Bolj za šalo kot zares si je skupina članov nekoč ogledala zapuščene, vlažne in propadajoče pritlične prostore “našega” grajskega stolpa. Sledilo je posvetovanje z lastnikom – Pokrajinskim muzejem Ptuj – in gradbenimi strokovnjaki. Dobili smo dovoljenje muzeja in pričeli z obnovo. Tretjino sredstev, predvidenih po predračunu del, sta klubu prispevali gradbeno podjetje Drava in pleskarsko podjetje Pleskar, druga tretjina je bilo klubskih sredstev, preostalo tretjino pa je bilo vredno prostovoljno delo številnih članov kluba. Tako smo pridobili zelo lepe in primerne prostore. Vrtljiva antena na vrhu grajskega stolpa, ki je v radioamaterskem smislu na izredni lokaciji nad ravnino Dravskega in Ptujskega polja pa je omogočala – in še danes omogoča – dobro slišnost ptujskega znaka na vseh frekvencah in po celem svetu. Nekateri morda menijo, da naše antene motijo arhitekturno panoramo Ptuja. Vendar pa lahko povemo, da je naša antena najboljša strelovodna obramba tega izpostavljenega objekta. Na tem mestu bi še dodal, da smo radioamaterji s svojo prisotnostjo v stolpu vsa leta omogočali, da stolp živi. To ne samo s tem, da smo pri montaži ali popravilu antene mimogrede popravili tudi streho, ki je zamakala, da smo s sekirami posekali grmovje, ki se je s koreninami zajedalo v zidove stolpa. Znano je, da zgradbe, tudi mlajše kot je naš stolp iz 10. stoletja, umirajo, če v njih ni življenja oz. ljudi, ki jih uporabljajo. S svojo prisotnostjo pa smo na nek način tudi odvračali klateže in objestneže, ki take objekte, če so zapuščeni, radi izkoriščajo za svoje namene.

Novi prostori na Čučkovi ulici in sodelovanje z lokalno skupnostjo

Podobna zgodba, kot s prostori v stolpu, je zgodovina sedanjih klubskih prostorov v Čučkovi ulici. Zaradi posluha in razumevanja tedanjega predsednika sindikata g. Simona Pešca – ki se je v mladih letih tudi sam ljubiteljsko ukvarjal z radiotehniko in je nekaj časa celo predsedoval upravnemu odboru radiokluba – je skupaj z vodstvom radiokluba prišlo okoli leta 1970 do zamisli, da bi pod delom osnovne gradbene plošče, tedaj na novo zgrajenega sindikalnega doma ptujskih sindikatov, izkopali že nasuto zemljo do globine temeljev in zgradili nekakšne kletne prostore, ki v projektu sicer niso bili predvideni. Spet je prišla do izraza radioamaterska prizadevnost, iznajdljivost in solidarnost. Z lastnim delom, s pomočjo gradbenikov in – danes bi rekli – sponzorjev, smo tako pridobili učilnico in delavnico, majhno sobico za administracijo kluba in celo sanitarije. Sami smo napeljali električno inštalacijo in izvedli potrebna pleskarska in keramičarska dela. Ti prostori nam služijo še danes, v njih poteka vsa ta leta klubsko življenje. Imamo prostor za sestanke in občne zbore, v časih pred tem pa smo to prirejali v gostinskih lokali po Ptuju. Novi prostori so omogočili, da so se v tečajih radiotehnike, telegrafije in gradnje elektronskih naprav v preteklih 30 letih vzgajali številni mladi in tudi manj mladi, novi radioamaterji. Pomembno tudi je, da so bili predavatelji vedno člani kluba, ki so nesebično in brezplačno prenašali svoja znanja in izkušnje na mlade.

Delovanje radio kluba je povezano tudi z drugimi aktivnostmi na Ptuju, od katerih naj omenimo samo dve:

  • ­radioamaterji smo pomagali pri ustanovitvi in delovanju v prvih letih obstoja lokalne radijske postaje Radio Ptuj. V organizacijskem odboru je bil predsednik Radiokluba Ptuj Mihael Gobec, prvi honorarni tonski tehnik in snemalec je bil član radiokluba, tedaj že študent elektrotehnike, Herman Škrinjar, S51NM).
  • ­v času divjanja vojne v Bosni in Hercegovini smo, tako kot ostali radioamaterji v Sloveniji, z našo klubsko radijsko postajo pomagali Ptujčanom pridobivati podatke o sorodnikih in znancih iz te nekdanje bratske republike, saj telefonske zveze niso delovale.

Novo tisočletje in pol stoletja delovanja Radiokluba Ptuj

Leta 2004 smo praznovali 50 let delovanja Radiokluba Ptuj. V zadnjih letih smo se posvetili ponovni temeljiti prenovi prostorov sprejemno-oddajne skecije v zahodnem stolpu, nabavili smo novo radijsko postajo ter izdelali vrhunsko usmerjeno kratkovalovno anteno, vsako leto pa smo se udeleževali različnih radioamaterskih tekmovanj ter izvedli vsaj eno večjo radioamatersko prireditev. Naši člani so dosegali vrhunske rezultate na različnih kontestih ter se izkazali kot vrhunski konstruktorji radijskih naprav in anten.

Opis zgodovine Radiokluba Ptuj naj zaključimo z nekaj splošnimi ugotovitvami: radioamaterstvo je plemenita ljubiteljska dejavnost, ki ima v Sloveniji priznano družbeno koristen status, overjen pa je tudi z mednarodnim dogovorom skoraj vseh držav sveta. Najpomembnejša naloga radioklubov je bila in je, da z različnimi aktivnostmi odkrivajo mladim skrivnosti tehnike, elektrotehnike in elektronike, skupaj z njihovimi učitelji in profesorji, kar je dolgoročno zelo koristno za celotno družbo.

V primeru naravnih ali drugih nesreč lahko radioamaterji s svojimi radijskimi postajami, znanjem in izkušnjami tudi v najbolj neugodnih pogojih (potresi, poplave, izpadi napetosti, pretrgane žične zveze ali druge motnje…) zagotovimo delovanje zvez oz. prenos informacij v obliki govora, telegrafskih signalov ali teleprinterja.

Radioklub Ptuj je v preteklosti, prizadevali pa si bomo, da bo tudi v prihodnje, zavzeto sledil omenjenim ciljem.

Comments are closed.