{"id":213,"date":"2016-02-04T21:51:47","date_gmt":"2016-02-04T20:51:47","guid":{"rendered":"http:\/\/s59djk.si\/?p=213"},"modified":"2016-02-05T19:32:50","modified_gmt":"2016-02-05T18:32:50","slug":"o-drustvu","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/s59djk.si\/en\/archives\/213","title":{"rendered":"Zgodovina dru\u0161tva"},"content":{"rendered":"

1925: za\u010detek radia v na\u0161ih krajih<\/strong><\/p>\n

Ko so v za\u010detku dvajsetih let prej\u0161njega stoletja v okolici na\u0161ih krajev pri\u010deli delovati prvi radiodifuzni odajniki (Gradec\/Graz – 1925, Zagreb – 1926, Ljubljana – 1928), se je pri\u010delo\u00a0pojavljati tudi zanimanje za radijsko tehniko. Pri\u010dele so se pojavljati prve knjige, ki so radio posku\u0161ale pribli\u017eati malemu \u010dloveku.\u00a0Ena takih je znamenita knjiga Zmagoslava Pipana “Kako smo delali radio”.\u00a0In tako je tudi na Ptujskem kmalu pri\u010delo delovati nekaj zanesenjakov – amaterjev, ki so kot samouki v izreno skromnih razmerah izdelovali razli\u010dne radijske detektorje in sprejemnike, pojavile pa so se tudi prvi obrtne radiotehni\u010dne delavnice. Organizirano radioamaterstvo na Ptuju se je pri\u010delo takoj po II. svetovni vojni. Upokojeni profesor, gospod\u00a0\u0160tefan Po\u017elep, dipl. in\u017e., eden od prvih ptujskih radioamaterjev in veliki ljubitelj radiotehnike, pa je o te\u017eavnih za\u010detkih zapisal:<\/p>\n

\n

Organizirano radioamaterstvo na\u00a0Ptuju v letih po II. Svetovni vojni<\/strong><\/p>\n

“Takratne razmere je ozna\u010devalo splo\u0161no pomanjkanje vsega: hrane, obleke in obutve, vseh vrst tehni\u010dnih izdelkov, zdravil, in \u0161e bi lahko na\u0161tevali v nedogled. Preskrba z osnovnimi \u017eivljenjskimi potreb\u0161\u010dinami \u2013 hrano, obleko in obutvijo, je bila racionirana, nakup je bil mo\u017een le z boni in nakaznicami. Tehni\u010dno blago pa se je le izjemoma pojavljalo v trgovinah in je bilo takoj razgrabljeno. Imeti kolo je pomenilo ve\u010d kot v dana\u0161njih \u010dasih dober avto, telefonske mre\u017ee v dana\u0161njem pomenu besede ni bilo in redkim uporabnikom telefonom \u2013 uradi, politi\u010dne organizacije in podobno \u2013 so zvezo posredovale telefonistke v ro\u010dnih telefonskih centralah. Radijski sprejemniki so bili prava redkost. V glavnem so izvirali iz nem\u0161ke medvojne proizvodnje; znani so bili kot \u00bbljudski sprejemniki\u00ab (Volksempf\u00e4nger) in so po svoji zasnovi omogo\u010dali le sprejem mo\u010dnej\u0161ih lokalnih postaj. Opremljeni so bili z elektronkami serije U, po izvedbi pa so bili direktni sprejemniki, torej ne heterodini. Tu in tam se je na\u0161el tudi sprejemnik iz \u010dasa pred za\u010detkom vojne. Za medvojna in povojna leta je bil zna\u010dilen hiter napredek znanosti in tehnike. Za voja\u0161ke potrebe so razvili radar in nove radiokomunikacijske sisteme, za\u010del se je razvoj raketne tehnike in radijskega vodenja, letalstvo je \u017ee v \u010dasu vojne doseglo nesluten razvoj. Elektronika, ki je bila med vojno osnova in hrbtenica vojskovanja, se je po vojni usmerila v razvoj in proizvodnjo za civilne potrebe. Nastajale so vedno bolj izpopolnjene serije elektronk, pri\u010del se je razvoj tranzistorja, nastajali so zametki prvih elektronskih ra\u010dunalnikov. Poro\u010dila o teh dose\u017ekih so preko sicer redkih medijev, to so bili \u010dasopisi in radijske novice, prihajala tudi do nas in predvsem pri pripadnikih mlade generacije vzbujala zanimanje za znanost in tehniko. V sklopu krovne organizacije, to je bila \u00bbljudska tehnika\u00ab, so se za\u010deli organizirati razli\u010dni klubi \u2013 radioamaterski, modelarski in \u0161tevilni drugi.<\/p>\n

1946: na Ptuju ustanovijo Radioamaterski klub<\/strong><\/p>\n

Ptujski radioamaterski klub smo mladi navdu\u0161enci, v glavnem smo bili gimnazijci, ustanovili leta 1946. Ne spomnim se to\u010dnega \u0161tevila \u010dlanov, mislim, da nas je bilo nekaj manj kot dvajset. Vsi smo bili popolni za\u010detniki, saj je na\u0161e znanje izviralo iz u\u010dnih vsebin gimnazijske fizike, pri mlaj\u0161ih \u010dlanih pa ga sploh ni bilo. Zato smo posku\u0161ali pridobiti nekaj osnovnega znanja in v ta namen zbirali ustrezno literaturo, ki pa je bila zelo redka in te\u017eko dosegljiva; v glavnem so bile to poljudno pisane knjige iz predvojnih \u010dasov, vsebinsko pa niso segale preko navodil in opisov detektorja ali kakega enocevnika. Imeli pa smo sre\u010do s predavateljem: na gimnaziji se je pojavil mlad fant, Lojze Dvor\u017eak, ki je imel, vsaj za na\u0161e pojme, bogato radiotehni\u010dno znanje in tudi prakti\u010dne izku\u0161nje. Ne vem zanesljivo, mislim pa, da je med vojno delal v nekem voja\u0161kem servisu za vzdr\u017eevanje radijske opreme, po demobilizaciji pa se je vpisal na gimnazijo in postal \u010dlan na\u0161ega Radioamaterskega kluba. Zadol\u017een je bil za vodenje te\u010dajev in izobra\u017eevanje. Kako leto pozneje, mislim, da je bilo to leta 1947, so se \u017ee pojavile prve radioamaterske revije, izhajale so kot mese\u010dniki v Beogradu in Zagrebu. Bile so bogat vir znanja in informatorji o napredku radiotehnike in elektronike. Radioamatersko izobra\u017eevanje je doseglo prelomnico v letu 1948, ko je v hrvatskem prevodu iz\u0161la trilogija nem\u0161kega avtorja Dr. Walterja Daudta, z naslovom \u00bbRadiotehnika\u00ab. Zalo\u017eila jo je Radijska postaja Zagreb. Prvi del obravnava fizikalne osnove radiotehnike, drugi del uporabo elektronk v sprejemnikih, oja\u010devalnikih in oddajnikih, tretji del pa osnove elektroakustike, merilne radiotehnike in tehnike odpravljanja motenj. \u010ceprav namenjena amaterjem, je trilogija pisana na visokem strokovnem nivoju, za amaterje pa ji posebno vrednost dajejo prilo\u017eene naloge z re\u0161itvami. Mislim, da ima ta trilogijo visoko izobra\u017eevalno vrednost \u0161e danes in jo toplo priporo\u010dam predvsem za\u010detnikom na podro\u010dju radioamaterstva. Knjige se verjetno \u0161e lahko dobijo pri kakem starej\u0161em radioamaterju ali v \u0161tudijski knji\u017enici. Najve\u010dji problem je bilo prakti\u010dno delo in realizacija razli\u010dnih tudi zelo skromnih projektov. Material za izdelavo sprejemnikov se je dalo v\u010dasih nabaviti od zbiralcev materiala iz padlih oziroma sestreljenih zavezni\u0161kih letal, najve\u010dkrat so to bile ameri\u0161ke lete\u010de trdnjave. Iz takega vira se je dalo dobiti elektronke, pogosto jeklenke serije 12, bakreno lak \u017eico, kak\u0161na siferit jedra za navijanje tuljav, vijake (colske!), dele radarskih sklopov in drug drobi\u017e, ki je bil ve\u010dkrat popolnoma neuporaben. Najbolj problemati\u010dni so bili mre\u017eni in izhodni transformatorji, ki smo jih na stara jedra navijali kar sami in to najve\u010dkrat z lak \u017eico, ki smo jo s teh istih jeder najprej odvili. Kdor se je lotil izdelave mre\u017enega sprejemnika, se je sre\u010dal s problemov nabave elektrolitskih kondenzatorjev za glajenje usmerjene napetosti. Redki radioservisi so se oskrbovali iz uvoza, ki pa je bil za navadne smrtnike nedosegljiv. Potovanja v inozemstvo niso bila mogo\u010da, le z veliko sre\u010de se je na\u0161el nekdo, ki je tja potoval po slu\u017ebeni dol\u017enosti. Eden takih je bil nekdanji so\u0161olec mojega starej\u0161ega brata. Prinesel mi je in me osre\u010dil z elektrolitoma 8 uF\/250 V, za katera pa sem ugotovil, da sta MP (metal papir) kondenzatorja spo\u0161tljivih razse\u017enosti, premera 4 cm in vi\u0161ine 16 cm!<\/p>\n

Kratko delovanje Radioamaterskega kluba in njegov konec<\/strong><\/p>\n

Prakti\u010dno delo se je osredoto\u010dalo izklju\u010dno na sprejemno tehniko, oddajniki so bil tabu, licence za delo z njimi pa domena politi\u010dno zanesljivih in preverjenih kadrov, najve\u010dkrat so to bili pripadniki vojske, policije in podobnih ustanov. Razmere na tem podro\u010dju so se nekoliko liberalizirale \u0161ele v 50-ih letih, vendar je tudi po tem ostal politi\u010dni kriterij najpomembnej\u0161i. Ko se je v za\u010detku 50-ih let uveljavila UKV tehnika tudi na podro\u010dju radioamaterstva, so postale licence za delo s primopredajniki dostopnej\u0161e. Kljub pomanjkanju ustreznega materiala nam je uspelo izdelati NF oja\u010devalnik razmeroma velike izhodne mo\u010di, to\u010dne vrednosti se ne spomnim, vem pa, da je imel na izhodu dve protitaktno vezani izhodni elektronki 6L6. Ker so bili oja\u010devalniki redkost, so nas organizatorji razli\u010dnih prireditev ve\u010dkrat zaprosili, da jim organiziramo ozvo\u010denje. Ena od tak\u0161nih akcij je bilo ozvo\u010denje zabavne prireditve v dvorani TGA v Kidri\u010devem. Na ta na\u010din smo pridobili nekaj nujno potrebnih sredstev za nabavo osnovnih merilnih instrumentov. Te\u010daji in prakti\u010dno delo je potekalo v prostorih, ki so nam jih dodelili v Pre\u0161ernovi ulici. Z naro\u010dilnico ob\u010dinskega funkcionarja smo v Mestnih obrtnih delavnicah naro\u010dili izdelavo osnovnega pohi\u0161tva \u2013 nekaj miz, stolov in omar, ne vem pa, kdo je izdelano in dobavljeno pohi\u0161tvo tudi pla\u010dal. Klub ni imel za to potrebnih sredstev, zato se na dospele ra\u010dune nismo kaj dosti ozirali in kon\u010dno jih je verjetno pla\u010dal izdajatelj naro\u010dilnice.<\/p>\n

Z odhodom starej\u0161ih \u010dlanov na \u0161tudij v Ljubljano je delo v klubu po\u010dasi zamiralo in kon\u010dno docela zamrlo. Kolikor mi je znano, je klub nekaj let “miroval”. Sam se, letom navkljub, \u0161e vedno aktivno ukvarjam z elektroniko, ki je bila moj poklic, le da podro\u010dje mojega zanimanja ni ve\u010d radiotehnika, pa\u010d pa medicinska elektronika. Prepri\u010dan sem, da je \u0161tudij in poklicno ukvarjanje z elektroniko \u010disto na vrhu seznama najperspektivnej\u0161ih poklicev.”<\/p>\n

1954: ustanovitev novega radioamaterskega dru\u0161tva<\/strong><\/p>\n

Leta 1954 je za\u010del delovati iniciativni odbor za ponovno o\u017eivitev radioamaterstva. Predsedoval mu je Lojze Nadi\u017ear \u2013 YU3BL, ki je \u017ee imel izpit za radiooperaterja 2. razreda. Telegrafist je postal \u017ee med vojno in je kot radiotelegrafist deloval v Cankarjevi brigadi. Na ustanovnem ob\u010dnem zboru Rado-amaterskega dru\u0161tva 6. julija 1954 je bil Lojze izvoljen za predsednika dru\u0161tva. Ostali \u010dlani upravnega odbora so bili: Mihael Gobec, Branko Kramberger, prof. Slavko Bolta, Rade Kevi\u010d in \u017divko Milivojevi\u0107. Dru\u0161tvo je ob ustanovitvi \u0161telo 18 \u010dlanov. \u017de pred tem so uredili dru\u0161tvene prostore v Pre\u0161ernovi 16.<\/p>\n

Zanimivo je, kateri so bili prvi cilji, ki so si jih zadali:<\/p>\n